V sodobnem svetu, preplavljenem z informacijami, se komunikacija pogosto pojavlja na tehničnem prenosu sporočil. Vendar prava komunikacija ni linearna, ampak tekoče, živ proces, ki se nenehno razvija, odziva in prilagaja. Za celovito razumevanje zajema dinamični model komuniciranja, ki ga lahko zelo natančno razložimo s primerjavo naravnega toka potoka. Namen tega prispevka je predstaviti analogijo med dinamiko vode v naravi in dinamiko človeške komunikacije ter jo utemeljiti z relevantnimi znanstvenimi viri.
1. Tok potoka kot metafora za komunikacijski pretok
Potok neprestano teče. Voda se ne vrača nazaj, temveč se prilagaja obliki terena, ovinkom, oviram in vremenskim razmeram. Podobno tudi v komunikaciji vsako sporočilo vpliva na nadaljnji tok interakcije, vsak odgovor pa spremeni smer dialoga.
✨ Primer iz podjetništva: Vodja, ki prejme kritiko, lahko odzivno “spremeni tok” pogovora v smeri rešitve ali obrambnega odziva. S tem se dinamika odnosa preusmeri, podobno kot potok spremeni smer ob kamenju.
✨ Primer iz terapije: Terapevt, ki je prisoten v trenutku, sledi toku klientovega pripovedovanja kot reka. Kadar poskušate nadzorovati ali vsiljevati smer, komunikacija zastane ali postane napeta.
2. Prilagodljivost kot osrednja značilnost obeh sistemov
Voda ne sili skozi skale, temveč jih obide. Prilagodi se. V dinamični komunikaciji enako velja: učinkovit komunikator ne drži toge strukture, ampak se sproti odziva na sogovorca, energijo prostora in časovne okoliščine.
Znanstveno podprto v Batesonovi ekologiji misli (Steps to an Ecology of Mind, 1972), kjer trdi, da človek in narava komunicira kot sistemsko celoto, kjer ni stalnih pravil, temveč nenehno prilagajanje.
3. Povratne informacije kot vrtinci in spremembe smeri
V potoku se ob določenih ovirah ustvarijo vrtinci. V komunikaciji podobne povratne informacije (povratne informacije) vplivajo na spremembo toka.
✨ Primer iz izobraževanja: Učitelj predaja, a opazi, da so pogledi učencev prazni. Spremeni pristop, doda vprašanja, vključi analogije. Tok znanja se ponovno vzpostavi.
To sovpada z Rogersovim in Kincaidovim modelom konvergenčne komunikacije (Communication Networks, 1981), kjer je vsak nov odziv del ponovnega merjenja v procesu razumevanja.
4. Poznavanje globine in hitrosti toka
Plitvi potoki tečejo hitro in glasno. Globoke vode tečejo tiho in mogočno. Enako je v komunikaciji: površinska komunikacija je pogosto glasna, hitra, a nepovezana. Globoka komunikacija pa je tiha, učinkovita in transformativna.
✨ Primer iz partnerskega odnosa: Hitro pregovarjanje pogosto ne prinese rešitev. Ko partnerja upočasnita dialog in poslušata z namenom razumevanja, se rodi stik. Tišina ni napaka, je globina.
5. Onesnaževalci in psihološki odpadki
Tako kot reka prenaša onesnaženje, tudi komunikacija pogosto prenaša psihološke občutke: neizražene bolečine, zamere, manipulacije. Dinamični model opozarja, da mora biti komunikacijski kanal čist, če želimo resničen stik.
Watzlawick, Beavin in Jackson (1967) v Pragmatics of Human Communication razlagajo, da vsak komunikacijski vzorec vsebuje tudi metakomunikacijo – torej sporočilo o tem, kako razumemo sporočilo. Če nosimo “notranje onesnaženje”, se tudi najbolj vljudne besede zaznajo kot hladne, manipulativne ali dvoumne.
6. Naravni obred in sezonskost
Potoki imajo sezonski obred: ob deževju narastejo, poleti presahnejo. Tudi komunikacija ima svoje kolo. V podjetju, v odnosih, v državi. Dinamični model ne predvideva konstantnosti, temveč učenje skozi cikel.
✨ Primer: V obdobjih spremembah (npr. reorganizacija podjetja) je komunikacija pogosto napeta. Če vodstvo razume, da je to naravni cikel, lahko uvaja spremembe z več razumevanja in manj pritiska.
7. Sooblikovanje prostora
Potok s svojim tokom oblikuje pokrajino: ustvarja rečna korita, lagune, celo slapove. Tudi komunikacija oblikuje človeško okolje: zaupanje, napetost, ustvarjalnost. V kolikor je tok čist in pretočen, se prostor okrog nas odpira.
Zaključek
Dinamični model komuniciranja ni tehnika, temveč razumevanje živega toka med ljudmi. V naravi se učimo, da pretok ni nekaj, kar nadzorujemo, temveč nekaj, s čim sodelujemo. Tako kot se voda prilagodi terenu in obenem oblikuje svet, tudi beseda preoblikuje odnose, ki je govorjena iz čistosti in zavesti.
Ko razumemo komunikacijo kot tok – in ne kot boj za pozornost ali pravico –, postane vsaka beseda dejanje povezovanja.
In morda, če bi več podjetij, družin, organizacij in narodov poslušalo, kako teče voda… bi začeli drugače govoriti drug z drugimi.
Znanstveni viri:
Bateson, G. (1972). Koraki do ekologije uma.
Rogers, E. M. in Kincaid, D. L. (1981). Komunikacijska omrežja: novi paradigmi za raziskave naproti.
Watzlawick, P., Beavin, J. H., & Jackson, D. D. (1967). Pragmatika človeške komunikacije.
Hall, E. T. (1976). Onkraj kulture. (o kulturnih ritmih v komunikaciji)
The Dynamic Communication Model and the Flow of a Stream in Nature: A Scientifically Grounded Analogy